Dejstva o KLOPIH + nasveti
Klôpi (znanstveno ime Ixodoidea) so dobro znana naddružina pajkovcev, ki jih natančneje klasificiramo med pršice (red Acarina). Na svetu živi okoli 900 poznanih vrst klopov, vsi klopi so zunanji zajedavci na vretenčarjih (plazilcih, ptičih in sesalcih).
Klope delimo v tri družine, sorodnost med katerimi še ni pojasnjena. Najbolj znani so ščitasti oz. trdi klopi (Ixodidae), ki se največkrat prisesajo na človeka ali domače živali. Usnjati ali mehki klopi (Argasidae) imajo, kot pove ime, v celoti mehak zunanji skelet, brez trdnega ščitka (scutum) na zgornji strani glavoprsja, ki je značilna za ščitaste klope. Tretja družina, Nuttalliellidae, ima samo enega predstavnika (Nuttalliella namaqua), ki živi v južni Afriki in ga od ostalih klopov loči več anatomskih značilnosti, ima pa tudi značilnosti obeh ostalih družin.
V Evropi sta prisotni dve družini klopov:
- Ixodidae (zaradi trdega ščita na hrbtu, znani tudi kot trdi oziroma ščitasti klopi)
- Argasidae (usnjati ali mehki klopi, ki ščita nimajo).
Klopi se od ostalih pršic razlikujejo predvsem po telesni velikosti in specializiranem obustnem aparatu, prilagojenem za sesanje krvi. Veliki so od enega do 30 mm, pri čemer je njihova velikost odvisna od prehranjenosti – s krvjo do konca napita žival ima raztegnjen zadek in je mnogo večja kot običajno. Najopaznejši del obustnega aparata je koničast »jeziček« (hipostoma), ki je po vsej površini porasel z ostrimi, nazaj ukrivljenimi zobci in s pomočjo katerega se klop pritrdi v gostitelja.
Glavni čutilni organ, s katerim klopi najdejo ustrezno mesto za prehranjevanje, je Hallerjev organ, ki se nahaja na stopalcih (tarsus) prvega para nog. V njem so zbrani kemoreceptorji mnogih različnih tipov. Tudi druge zajedavske pršice imajo Hallerjev organ, vendar je ta pri klopih značilno ugreznjen v stopalce in tvori nekakšno kapsulo z različno oblikovanim pokrovom. Njegova zgradba je pomemben taksonomski znak.[1] Oči so pri mnogih vrstah zakrnele. Poleg Hallerjevega organa tako pri iskanju gostitelja sodelujejo v glavnem mehanoreceptorne dlačice, občutljive na dotik in zračne premike, ki poraščajo telo.
Posebne žleze z izvodilom ob ustih izločajo slino, v kateri so encimi, zaviralci strjevanja krvi in imunskega odziva ter blag anestetik.
Življenjski cikel klopa:
Klopi se lahko prehranjujejo samo z enim in istim gostiteljem ali pa dvema ali tremi različnimi gostitelji v svojem življenjskem ciklu.
Življenjski cikel je sestavljen iz 4 faz:
- jajčeca
- ličinke
- nimfe
- odrasel klop
Ko se jajčeca izležejo, tako samice kot samci potrebujejo kri v vseh fazah svojega življenjskega cikla. Pravkar izlegle ličinke imajo podobno kot ličinke predstavnikov ostalih skupin pršic le tri pare nog, zaradi česar jih nekateri zamenjujejo z žuželkami. Ličinke morajo za razvoj nujno dobiti obrok krvi in brez gostitelja se ne morejo leviti in preobraziti v odraslo žival. Ob prvi levitvi jim zraste še četrti par nog in v tej fazi jim pravimo nimfe. Ščitasti klopi se prehranjujejo trikrat v življenju, pred vsako preobrazbo in samice še pred tvorbo jajčec, vsakič na drugem gostitelju, le pri nekaterih vrstah ostanejo osebki na isti živali, s čimer je število gostiteljev zmanjšano na dva ali celo samo enega. Usnjati klopi se prehranjujejo priložnostno in na gostitelju ne ostanejo dolgo (za razliko od ščitastih, kjer je lahko odrasla samica prisesana do nekaj dni).
Parjenje pri klopih je raznoliko, vsem pa je skupno to, da se samci ne prehranjujejo; po preobrazbi poiščejo gostitelja le zato, da na njegovi površini najdejo samico in se z njo sparijo, po čemer poginejo. Samica pa potrebuje obrok krvi tudi za tvorbo jajčec. Ko se napije, pade z gostitelja in prične odlagati jajčeca v tla. Nekatere vrste so se sposobne razmnoževati tudi nespolno, s partenogenezo.
V vsakem stadiju se klop hrani samo enkrat, hranjenje pa traja do nekaj dni. Ličinke si za gostitelja izberejo manjše živali, kjer se že lahko okužijo z boleznijo, kot je naprimer borelioza. Od okužbe dalje je nato klop kužen celo življenje in lahko že ob naslednjem hranjenju na svojo žrtev prenese bolezen. Po prvem hranjenju postane ličinka neaktivna, prezimi in zraste v nimfo. Tej se pripisuje, da je odgovorna za največje število okužb z boreliozo. Jeseni se nimfa preoblikuje v odraslega klopa, ki z grmičevja in visokih trav preži na velike sesalce. Na njih se klopi hranijo in parijo, dokler ženski klop ne odpade in odloži jajčeca – in cikel se spet ponovi.
Klopi za preživetje v vsakem stadiju potrebujejo dovolj krvi. Življenjska doba klopa je od pol leta do 6 let, a večina klopov življenjskega cikla ne uspe zaključiti, sej ne dobijo gostitelja za hranjenje.
Klopi običajno niso zelo izbirčni glede svojih gostiteljev, zato se na njihovem jedilniku lahko najdejo različne živalske vrste, kot so psi, jeleni, veverice in celo ljudje. Vrste klopov, ki se prehranjujejo z velikimi sesalci, lahko v stadiju ličinke in nimfe parazitirajo tudi ptice. Krvni obrok, med katerim klopi ostanejo pritrjeni na svojega gostitelja, se lahko zaključi v nekaj urah (mehki klopi) ali v dneh/tednih (trdi klopi).
Kdaj je sezona klopov?
Sezona klopov ni omejena na določen letni čas. Na aktivnost klopov močno vplivata temperatura ter vlažnost in pogosta napačna predstava je, da se sezona klopov začne šele spomladi, ko pa v resnici traja vse leto. Zaradi podnebnih sprememb in novih vrst klopov, je tveganje za ugriz klopa prisotno skoraj celo leto. Rod klopov Dermacentor je aktiven pri zunanjih temperaturah do najmanj 7 °C, zato ga najdemo v mnogih regijah od januarja do decembra. Po drugi strani pa je lesni klop običajno aktiven le med marcem in junijem ter septembrom in novembrom. Mehki klopi lahko pozimi prezimujejo v skalnih razpokah in razpokah v stenah kokošnjakov in hlevov za živali. Ko se temperature dvignejo, se aktivnost klopov obnovi in traja do naslednje jeseni. Nenehne podnebne spremembe pa lahko na aktivnost klopov vplivajo na različne načine, odvisno od lokacije.
Zato se mnogi pasji lastniki odločijo, da bodo svoj pse pred klopi zaščitili skozi vse leto.
Prednostni habitati so običajno območja z gosto travo in grmovno vegetacijo, vendar se lahko razlikujejo glede na vrsto klopa. Lesni klopi uspevajo v hladnem in mokrem podnebju, rjavi pasji klop pa ima raje topla in suha okolja ali območja z redkejšo vegetacijo. Prisotnost klopov je v veliki meri odvisna od prisotnosti potencialnih gostiteljev, zato jih pogosto najdemo v hlevih in na pašnikih.
Klopi ne skočijo ali priletijo na svojega gostitelja. Običajno se priplazijo do roba vegetacije in se pritrdijo na živali (vključno z ljudmi), medtem ko se sprehodi mimo njega. Klope na prisotnost morebitnega gostitelja opozori telesna toplota in ogljikov dioksid, ki ga le-ta izdiha. Ko klop zarije svoj rostrum v kožo gostitelja, začne sesati njegovo kri: ugriz je praviloma neboleč, saj klop izloča majhne količine sline z anestetičnimi lastnostmi.
Nevarne bolezni, ki jih prenašajo klopi:
Klop na svojem gostitelju išče dobro mesto za ugriz. Odvisno od vrste klopa, lahko ta sesa kri od nekaj ur do več tednov. Pri psih se klopi običajno nahajajo za ušesi, na vratu, na notranji strani zadnjih tačk in med prsti na tačkah. Najpogostejše bolezni v Sloveniji, ki jih prenašajo klopi, so Lymska bolezen (borelioza), anaplazmoza (oz. erlihioza) in babezioza (piroplazmoza). Da se lahko pes okuži, mora biti klop nanj prisesan vsaj od 24 do 48 ur. Zato je izredno pomembno, da psa po vsakem sprehodu temeljito pregledamo in odstranimo morebitne klope.
Kaj pomaga zaščititi pse pred klopi?
Obstaja veliko sredstev za zaščito pred klopi, ki bazirajo na naravnih ali umetnih sestavinah. Večina preparatov ima akaricidni učinek (klopa zastrupi, ko le-ta ugrizne gostitelja), nekatera pa imajo tudi repelentni učinek, torej da klope odganjajo. Pred izborom izdelka za zaščito pred klopi je priporočljiv posvet z veterinarjem, da se izbor prilagodi zdravstvenemu stanju in potrebam psa. Prav tako je potrebno upoštevati, da vsi izdelki ne delujejo enako pri vseh psih.
Redno pregledovanje psa
Tudi če se pes giblje samo na vrtu, ga je potrebno redno pregledati za klope (idealno bi bilo vsaj enkrat na dan). Še posebej bodimo pozorni na mesta, kjer se klopi najpogosteje vgnezdijo – mesta z malo dlake in dobro prekrvavitvijo, kot so glava, brada, ušesa, rep in notranja stran nog. Klope pod pasjo dlako hitro zgrešimo, še posebej, če še niso napolnjeni s krvjo. Zato psa res dobro prebožajmo in skrtačimo ter bodimo ob tem pozorni na grudice, izbokline ali druge neobičajne stvari.
Odvisno od tega, kako dolgo je klop na psu in koliko krvi je posrkal, se bo njegova velikost razlikovala od nekaj milimetrov do velikosti češnjeve koščice. Klope, ki so na psih trdno pritrjeni, je treba čim prej odstraniti, saj se lahko bakterije in virusi prenašajo celo po več ur. Po odstranitvi klopa je potrebno mesto ugriza še nekaj časa opazovati. Rdečica okoli ugriza, vročina ali izguba apetita lahko pomenijo, da je pes zbolel. Pri ugrizu klopa vedno obstaja nevarnost za prenos bolezni, zato je priporočljiva redna zaščita psa pred klopi.
Kako pravilno odstranimo klopa s svojega psa?
Pomembno je, da smo pri odstranjevanju klopa mirni in previdni.
Klopa bomo najlažje odstranili z zato namenjeno pinceto oz. zatičem (kaveljčkom).
Pri odstranjevanju klopov je ključnega pomena, da izvlečemo celotno telo skupaj z glavo. Najprej okoli mesta ugriza odgrnemo pasjo dlako, nato s pinceto klopa zagrabimo čim bližje koži in ga izvlečemo navpično navzgor. Ko klopa odstranimo, je priporočljivo, da mesto ugriza dezinficiramo z antiseptikom.
Napake, ki jih ne smemo narediti:
- Klopa NIKOLI ne odstranjujemo z golimi rokami, saj ga lahko ob prevelikem pritisku zdrobimo in z morebitno boleznijo okužimo sebe in svojega psa.
- Na klopa ne nanašajmo nobenih sredstev (olja, repelent, ipd.), saj lahko klop zaradi tega izloči še več tekočine, ki je lahko prenašalec morebitnih bakterij in virusov.
- Klopa ne stiskamo ali mečkamo, saj lahko izloči okuženo tekočino in poveča možnost okužbe.
- Če glava klopa ostane v koži psa, jo ne odstranjujo sami. Velika verjetnost je, da jo bo pasje telo samo izločilo – v nasprotnem primeru obiščimo veterinarja.
Kaj narediti s klopom po odstranitvi?
Klopi so zelo trdoživi, zato jih večina tudi po odstranitvi še naprej srečno živi. Vsekakor se jih je potrebno po odstranitvi ustrezno znebiti, sicer jih lahko tvoj pes ali drug ljubljenček spet prinese nazaj v hišo. Prav tako lahko klopi dolgo preživijo pod vodo, kar pomeni, da jih ni pametno odvreči v straniščno školjko ali kuhinjsko korito. Najvarnejša možnost je, da klopa položimo v alkoholno tekočino z več kot 40 % alkohola, čistilno sredstvo s klorom, razkužilo ali pa ga zdrobimo – a nikakor ne z golimi rokami.
Kaj storimo, če je po odstranitvi klopa njegova glava še vedno prisesana?
Ostanki klopov se lahko včasih zataknejo v pasjo kožo. Če gre za ostanke tipalk, s katerimi klop zareže v pasjo kožo, jih običajno telo po nekaj dneh samo izloči. Če pa se je v pasji koži zataknila glava klopa, jo je potrebno čim prej odstraniti, saj ta še vedno nosi tveganje za prenos bolezni. Priporočam, da mesto ugriza po odstranitvi redno pregledujete in ob znakih vnetja pokličete veterinarja.